Svet igre in igrač

  IGRA IN USTVARJALNOST

Čas otroštva je čas čudenja, čas, ko vsak otrok nagonsko ve, kako naj se razvija. Raziskuje in pri igri uporablja domišljijo ter sledi enakemu razvojnemu zaporedju kot vsi normalno zdravi otroci.

Temeljni kamen zgodnjega razvoja vsakega otroka je igra. V obdobju od rojstva do sedmih let je življenjsko pomembna; je osnova otrokove prihodnje dobrobiti, pa tudi temelj njegovega intelektualnega, socialnega in fizičnega razvoja.

• V prvih dveh letih je osnova otrokove igre njegova zavest, zato staršem otroka ni treba učiti, kako naj raziskuje svet in se veseli življenja.
• Sledi stopnja domišljije; otrok začne igrati vloge in vse v njegovi krožnici je vtkano v čarobno mrežo fantazije. Povsem spontano ustvarja svoj svet, ki ga navdihuje resnični svet, vendar je ta v okviru otrokovega dejavnega nadzora.

PRVA IGRA

Pri zgodnjem otroštvu gre pravzaprav za raziskovanje in odkrivanje sveta: to otroka zaposluje ves čas njegove budnosti. Svoje čute polno preizkuša ne glede na to ali vleče, meče, okuša, gleda … Naloga staršev je, da mu ponudimo čim več možnosti, zato mu omogočimo, da:
• se bo dotikal različnih tkanin: mehkega žameta, raskave vrečevine, svilnatega satena …
• bo občutil različne vonjave: sveža zelišča, vrtnice, sveže pečen kruh, mokro jesensko listje …
• bo videl v vetru tresoče se listje, gibljive okraske, ki nihajo v vetru, živobarvno ribo v akvariju …
• bo slišal ptičje petje, govorjenje in petje ljudi, brenčanje žuželk, zvončkljanje obešenih predmetov …
• bo doživel okus rahlo začinjene hrane, naravnega medu, morske vode …

DOMIŠLJIJSKA IGRA

Pri dveh letih in pol oziroma pri treh letih se otrok že prebije skozi senzomotorična leta, razvijati se začne domišljija. Otroku koristi, če njegovo življenje napolnimo s pravljicami, fantazijami, igrami in glasbo, ne pa z abstraktnim učenjem, saj je njegov um šele po stopnji intuitivnega in simbolnega mišljenja zmožen konkreten doživljaj pretvoriti v abstraktnega. 

Danes vemo, da ob rojstvu povezave med živčnimi celicami niso dovolj razvite in v prvih dveh letih se kot posledica senzomotoričnega delovanja v fizičnem svetu izgradi mreža možganskih vzorcev. Starši lahko otroku pri tem procesu pomagamo tako, da poskrbimo za vzpodbujajoče okolje in ne oviramo njegovega naravnega učenja.

Mreža povezav med živčnimi celicami se gradi do otrokovega sedmega leta in je eden najvažnejših programov za tvorbo možganov. Otrokov razvoj spodbujamo, če:
• ne poskušamo prevzeti nadzora nad otrokovo igro,
• si ne izmišljujemo zanj idej,
• ga ne poskušamo zabavati,
• ne imamo občutka, da se bo dolgočasil, če bo prepuščen sam sebi; otrok ve, kaj si želi in kaj je »dobro zanj«.

IGRA IN DOMIŠLJIJA

Domišljija nam dopušča, da preizkušamo in uresničujemo, karkoli smo se namenili narediti: če si nalogo zamislimo izvršeno, nam to pomaga na vsakem koraku na poti proti cilju.

Če domišljijo gojimo že na začetku, je lahko trdna opora za vse življenje. Domišljija pri otroku daje osnovo za rast in za življenje v zunanjem svetu.

MATERIALI, KI BUDIJO DOMIŠLJIJO

Otrok za igro potrebuje samo preproste reči, da bi lahko domišljiji pustil prosto pot. Preveč »izdelane« igrače domišljijo ovirajo, saj ne vsebujejo ničesar, iz česar bi ta lahko izhajala. Lahko pa meje »izdelane« igrače otrok razmakne in jo uporabi z drugačnim namenom, kot je bil tisti, za katerega je bila oblikovana.

IGRA IN UČENJE

Karkoli se že otrok igra, najboljše in najlažje se uči, če dejavno sodeluje: igro mora ustvarjati sam in to je njegovo »delo«. Prednosti svobodne uporabe domišljije v igri so boljša zbranost, bogatejši besedni zaklad, lažje reševanje problemov itd.

Domišljija in fantazija sta otrokova naravna dediščina in danes že vemo, da otroka lahko čustveno ranimo in trajno poškodujemo njegovo zmožnost učenja, če mu ta dar vzamejo.

UČENJE S ČUTI

Otrok stvarni svet raziskuje od rojstva dalje s čuti. Okuša, duha in tipa, posluša in si ogleduje. Raj za raziskovanje s čuti je otrokov dom: iz kuhinje prihajajo vonjave, hrano se okuša, prihajajo in odhajajo koraki, sliši se glasbo, petje in govor …

Straši v prvih dveh letih otrokovega življenja predstavljamo ozadje. Skrbimo, da ima otrok ljubeče okolje in hrano za čute ter pomirjujoče govorimo z njim, ko to od nas potrebuje.

UČENJE Z ZGLEDOM

Nagonsko in brez zavestnega truda se majhni otroci učijo s posnemanjem. Prvi otrokov vzor smo starši, in najgloblje vsrka vzorce, ki jih uveljavljamo na tej stopnji.

Ko otrok zraste v malčka, začne zrcaliti vse, kar počnemo. Če kuhamo, tipkamo ali okopavamo vrt, želi otrok početi natanko isto, zares in ne zgolj »za hec«. Omogočimo mu lahko veliko »pravih« dejavnosti, od rezanja kruha do uporabljanja pravega brisala za pomivanje tal. Če ne moremo dopustiti, da bi nam že majhen »pomagal«, ga bomo težko vzgojili tako, da bo v kasnejših letih sodeloval pri gospodinjskih opravilih.

Vir: Thomson, J. B. (1995): Naravno otroštvo: praktični vodnik za prvih sedem let življenja. Radovljica: Didakta

Igrače so pomemben del otroštva. V prvih letih jih izbiramo predvsem odrasli, ki smo pogosto v zadregi, katera igrača je »dobra«. Naj bo iz plastike ali lesa, poučna ali samo zabavna?

K procesu učenja sodi vsa otrokova igra; vprašati se moramo le: »Ali otrok to igračo potrebuje na svoji stopnji razvoja?« Če otroka dovolj pozorno opazujemo pri igri, nas bo sam vodil in tako bomo vedeli, kaj naj mu dajemo. Pravo uslugo mu bomo naredili šele takrat, ko ga bomo oskrbovali s stvarmi, ki ga bodo silile k ustvarjanju z »nedokončano igračo«, da se bo na njej izživela njegova domišljija.

UPORABA IN IZBIRA IGRAČ

Otrok potrebuje »nedokončane igrače«, saj mora pri igri sam poskušati in raziskovati. »Dodelane« in »dokončane« igrače, kot je, recimo, punčka, k lula, puščajo njegovi domišljiji premalo prostora, da bi se razživela.

Igrača bo otroku malo koristila, če bo v njegovo življenje stopila prezgodaj ali prepozno. Avtomobil na baterije, na primer, ki vijuga po podu, utegne pritegniti dojenčkovo kratkotrajno pozornost, tako kot bi jo pritegnilo karkoli gibljivega. Malček bo za avtomobilček morda pokazal večje zanimanje, vendar bo zašel v stisko, ker igrače ne bo mogel sam »upravljati«. Veliko primernejša je preprosta lesena igrača na kolesih. Vsekakor so igrače iz naravnih materialov ustreznejše od kovinskih in plastičnih.

Od nekdaj so se tudi med igračami pojavljale modne novosti. Otroci se še posebej težko ubranijo pritiska s strani vrstnikov in starši se moramo sami odločiti, kakšno je naše stališče. Če želimo »iti s tokom« in otroku kupiti »navadno igračo«, moramo biti pripravljeni na to, da jo bo zavrgel takoj, ko se bo prijela naslednja modna novost. Modne igrače imajo kratko življenjsko dobo. Če pa sklenemo, da se za kulturo modnih novosti ne bomo menili, bo otrok sčasoma to začel spoštovati in razumeti naše stališče. Otrok od nas namreč pričakuje, da ga vodimo in prej ali slej bomo primorani potegniti ločnice na vseh področjih njegovega življenja.

IZDELOVANJE IGRAČ

Igrače, če je le mogoče, izdelajmo, ne pa kupimo. Pomembno je tudi, da so igrače čim bolj preproste; manj, ko je igrača zapletena, bolj domiselno jo bo otrok uporabljal. Nadvse pomemben je tudi naš odnos do truda, vloženega v izdelovanje igrač. Če bomo izžarevali zadovoljstvo in spodbudo, je manj verjetno, da bo otrok nad doma narejenimi igračami vihal nos.

Vir: Thomson, J. B. (1995): Naravno otroštvo: praktični vodnik za prvih sedem let življenja. Radovljica: Didakta